“Zakaj tako misliš?”
“Ker je bil pogumen. Pogumen in brihten.”
Ja, Slovenci smo lahko ponosni, da imamo v svoji zgodovini takega genialca. Primož Trubar je prevedel, napisal in pripravil skoraj 30 knjig, večina pa ga pozna po dveh najbolj izstopajočih. Trubarjev Katekizem in Abecednik predstavljata enega najpomembnejših dokumentov slovenske kulturne zgodovine in sta neprecenljive vrednosti. Katekizem iz leta 1550 je ohranjen v enem samem izvodu v dunajski narodni knjižnici, katekizem iz leta 1555 pa je ohranjen v dveh izvodih, enega od teh hrani ljubljanski NUK. Naklada je bila verjetno med 400 in 1000 izvodi.
Primož Trubar je bil velik vizionar ‒ pisal je knjige za bralce, ki jih še ni bilo, in govorce tega jezika, ki še niso imeli zavesti o skupnosti, označil za Slovence. Delež pismenega prebivalstva v 16. stoletju se je na Slovenskem verjetno gibal med 3 % na začetku in 8 % ob koncu stoletja. Glavni in neposredni uporabniki Abecednika so bili predvsem učitelji, ki so bili večinoma tudi duhovniki. Vsi, ki so bili pismeni, so brali in pisali v nemščini. Nihče se ni spraševal, zakaj bi slovenščino sploh potrebovali. Slovenskih knjig si tedaj ni želel nihče. Kdor je znal brati in pisati, je znal tudi nemško ali latinsko; kdor je bil nepismen, ni čutil potreb po knjigi. Trubar tako ni zgolj napisal in izdal prvih slovenskih knjig. Moral je poskrbeti tudi, da so jih ljudje sploh začeli brati, poslušati, uporabljati. Nemški menih in profesor za biblijsko teologijo Martin Luther pa je ob svojih zahtevah za reformo Cerkve spodbujal branje Svetega pisma in prevajanje v jezike, ki bi jih ljudje razumeli.
Slovenščina se je tedaj že uporabljala v javnem življenju, predvsem za cerkvene potrebe, a ni bila sistematično pisana. Primož Trubar se je zavedal, da knjižni jezik ni in ne more biti zgolj zapis govorjenega jezika. Knjižni jezik Primoža Trubarja je bil nov jezik. K njegovemu so se pridružili še jeziki drugih avtorjev, ki so se pred Dalmatinove Biblije oblikovali v tisto, kar danes pojmujemo kot izhodišče za obči slovenski jezik v naslednjih stoletjih.
Učenci so vedno presenečeni nad tem, v kakšnih časih so nastala vsa ta pomembna dela (v deželi je divjala kuga, ljudje so bili razdeljeni na dva sovražna tabora) in kakšen upornik proti deželni in državni oblasti je bil Trubar.
Trubar je napisal cerkveni red – Cerkovno ordningo – eno svojih kulturno najpomembnejših del, ki so jo prepovedali tiskati, knjige so zaplenili, Trubarja pa izgnali. Kljub temu da so knjigo oblasti zaplenile, ni nastala zaman. Vsaj delno je ostajala v rabi po slovensko govorečih pokrajinah, kjer so obstajale slovenske cerkve s slovenskimi predikanti. V teh cerkvah so obredi potekali v slovenskem jeziku, ki se je uporabljal tudi pri osnovnem pouku branja, pisanja in katekizma.
Vendar pa je pomembno, da med govorom o 16. stoletju ne pozabimo omeniti tudi drugih pomembnežev: Jurija Dalmatina, Adama Bohoriča in Sebastijana Krelja, v zgodovini pa se pojavljajo tudi drugi: od Janža Znojilška, Janža Tulščaka, Jurija Juričiča do še manj znanih, a nič manj zanimivih.
Pogum je zagotovo dragocenost zapuščine slovenskih protestantov, obenem pa tudi vrednote, na katere smo v sodobnem času precej pozabili: duhovnost, skrb za človekovo dušo, skrb za sočloveka, ne pa skrb za materialne dobrine in kapital.
