Slovenski kulturni praznik smo obeležili tudi na naši šoli.
Najmlajše je obiskal mladi Prešeren, ki je pripovedoval o svojem življenju, učenci predmetne stopnje pa so uživali v predstavi Urška, ki je nastala na podlagi besedila Andreja Rozmana – Roze.
Ko je v mestu veselica,
nasmejana so vsa lica.
Godba menja se nenehno:
polka, rokenrol in tehno.
In ko se opolnoči
vse še kar brez nje vrti,
grabit jo začne obup,
kar zasliši čuden hrup
vse glasneje in vse bližje,
da prevpije mile viže,
ko iz temnega obzorja
vstane bleda luč motorja.
Urška srepo bulji vanj,
kot bi bil pred njo ekran,
tip pa reče: “Živjo, mala,
a bi malo zaplesala?”
In ker godba kar molči,
tipček jezno zakriči:
“Kva je, bend, a bo že kej?!
Eno hitro zaigrej!”
Bend pa kakor nor zašpila,
da so v ognju vsa glasbila.
Saksofoni zažarijo,
iskre od činel letijo,
in dim vije se iz kitar,
da se zdi, da je požar,
ko se lepi par teles
zapodi v divji ples.
In ker ve, da tip je pravi,
Urška nikdar se ne ustavi,
vse dokler ne pride ura,
ko je končno konec žura.
Takrat reče Urška zala:
“Strašno dobro sva plesala,
skoraj več ne čutim nog,
daj zapelji me en krog.”
foto: Mateja Petrič
